Apertura del Rifugio Grauzaria per la stagione 2012.

Nell’alta valle di Flop è tornato il cuculo, mancano solo i rondoni sulle pareti della Sfinge, e  …   noi !

Ma, a partire da sabato 26 maggio il Rifugio Grauzaria tornerà ad accogliervi fino a fine ottobre, con il sole, con le nuvole, con la pioggia, con i lampi, con i tuoni, con la grandine, con il vento, con l’arcobaleno, con la nebbia, con la luce o con le ombre dell’alba o della notte !

Per chiedere informazioni, prenotare, salutare, sapere come è il tempo, scegliete il messaggio telefonico, è il sistema più sicuro ed economico per ricevere una risposta ! cellulare 331 8598861.

Nel corso dell’inverno ci siamo documentati su tanti aspetti della gestione di un rifugio. Un piccolo particolare tra i tanti: per evitare di versare il caffè quando si porta una tazza (ai tavoli, nelle radure tra i faggi) è bene guardarla, camminare piano e non riempirla oltre un ottavo del suo diametro dal bordo. Questi consigli, presentati su Physical Review, si basano su calcoli utili nello studio del moto dei fluidi, che ha molte altre applicazioni, oltre a quella che interessa al vostro caffè servito tra i faggi, come la sicurezza delle autocisterne. (tratto da Internazionale e condiviso con licenza Creative Commons)

 

Inserito in Cime dell'Amicizia, Gipfel der Freundschaft, Vrhovi Prijateljstva, Club Alpino Italiano, Gite CAI al Rifugio, Guida dei Monti d'Italia. Alpi Carniche, volume 1. di Attilio De Rovere e Mario Di Gallo., Leggende metropolitane, Traversate, Turismo lento | Lascia un commento

A proposito degli auguri di Natale.

Il Rifugio Grauzaria è, ancora per poco, chiuso, il tempo sarà pessimo e, pertanto,  carpe diem ! :

6 maggio 2012 h 15.00   Premio Tiziano Terzani   Sala Ajace – UDINE

Roberta Biagiarelli e Gianni Rigoni Stern       raccontano:

La transumanza della pace
Festival Vicino/Lontano

come 48 manze e manzette di razza Rendena, dalle stalle trentine, hanno raggiunto Sucéska, paese di montagna nei pressi di Srebrenica. Un progetto che ha il respiro e i sapori di una fiaba: si lega a valori ancestrali ma guarda al futuro, contrapponendosi alla barbarie e all’inedia.

Per sostenere il progetto, consultare il sito: www.babelia.org

Inserito in Leggende metropolitane | Lascia un commento

Creta Grauzaria po poti Artura Ferruccija. Planinski Vestinik.

Planinski vestnik. September 2011.      

Autor: Mojca Stritar

Creta Grauzaria, 2065 m, po poti Artura Ferruccija, (in Cengle dal Bec).

Izkušeni gornik od Grauzarie (kaj Grauzarie, vzhodnik Karnijcev!) ne more dobiti več kot na poti Artura Ferruccija, ki obkroži njen celotni masiv od koče Grauzaria do škrbine Portonat. Pot je dolga in naporna – z vsemi vzponi in spusti se do Portonata nabere kar 1500 metrov višinske razlike – a niti malo dolgovezna: pod mogočnimi stenami Cime della Sfinge, med (in za!) razmetanimi stolpi, mimo bivaka na samotni uravnavi Gran Circo, pa čez škrbine in težavne grape pod Cimo Senza Nome do Gamsje police, Cengle dal Bec. Strašansko domiselna pot veliko zahteva in veliko da, po njej pa je vzpon na vrh Grauzarie zgolj neobvezen sladkorček.

Zahtevnost: Zelo zahtevna in naporna tura, ki zahteva popolno obvladovanje hoje po izpostavljenih poličkah in naloženih grapah. Del od bivaka naprej je ponekod slabše označen. Med najtežjim delom, spustom od bivaka do Cengle dal Bec, nam pomagajo zaneslijve, a precej navpične jeklenice, čez nekaj nerodnih trebuhov pa se je treba skobacati brez varovanja (do II). Pot je manj priporočljiva v obratni smeri, saj se moramo med vzponom sprijazniti z več melišči. Vzpon s Portonata na vrh Grauzarie je zelo zahtenev (nekaj metrov II, nato I) in precej izpostavljem.

Oprema: Običajna pohodniška oprema, čelada in samovarovalni komplet. Pri vzponu s Portonata na vrh je priporočljivo varovanje z vrvjo.

Višina: 2065 m

Višina izhodišča: 714 m

Višinska razlika: 1700 m

Izhodišče: Parkirišče pod kočo Grauzaria. V Moggiu Udinese ob cesti Trbiž-Videm (Udine) zapeljemo v dolino Aupa. Čez ok. 7 km na križiu s tablo proti koči Rifugio Grauzaria zavijemo levo gor pred mostom potok Fontanaz po nekaj strmih, ozkih serpentinah do parkirišča pred zaselkom Case Stallon del Nanghet; WGS84: 46,476339, 13,184897.

Časi:          Izhodišče-odcep proti bivaku 30-45 min

                   Odcep-bivak 2 uri

                   Bivak-Portonat 3 ure

                   Portonat-vrh 30-45 min

                   Vrh-Portonat 30-45 min

                    Portonat-koča 45 min

                    Koča-izhodišče 45 min

Skupaj vzpon 6-6.30 ure,       Skupaj sestop 2.30 ure,        Skupaj 9-10 ur

Sezona: Kopni letni časi. Ker pot Artura Ferruccija poteka po vzhodnih oziroma južnih pobočjih in je razmeroma nizko, je poleti na njej lahko precej vroče.

Koči: Bivak Dionisio feruglio, 1700m, 9 ležišč po italijanskem “standardu”;koča Rifugio Grauzaria, 1250 m, telefon 0039 331 8598861.

Vodnik: Andrej in Urška Stritar: Karnijska potepanja, Kibuba, 2006.

Zemljevid: TABACCO 018 Alpi Carniche Orientali, Canal del Ferro, 1:25.000.

Opis: S parkirišča sledimo markacijam poti št. 437 proti koči Rifugio Grauzaria. Nad opuščeno planino Flop, 986 m, se na robu gozda levo odcepi pot št. 446 (malo nižje je odcep modro označene poti Fassoz, ki pa ni pravi), ki nas skozi ruševje in čez melišče popelje strmeje navzgor do prečne steze od koče Grauzaria pod stenami Cime della Sfinge. Tu zavijemo levo in začnemo v vztrajnem, a slikovitem vzponu obkrožati Grauzario. Na nekaj mestih nam pomagajo jeklenice, pot pa je domiselno speljana med stolpi različnih dimenzij in oblik. Posebej iztopa največji Torre Medace, 1856 m. Pod njim dosežemo zagruščeno grapo, ki jo prečkamo (stare, a nepriporočljive oznake še vodijo po grapi) in po njeni levi strani sledimo oznakam navzgor čez nezahtevne trave in skrotje pod stene na uravnavo Gran Circo oziroma Plan de la Crete, kjer je na razglednemu robu melišč postavljen bivak Feruglio (žal brez vode). Od bivaka nas napis na skali usmeri naprej. Čaka nas spust pod Štirimi zvoniki (Quattro Campanili). Ob spodnjem robu melišč pridemo do prve, neprijetno naložene grape, po kateri se spustimo ok.100 m in se nato čez travnat rob dvignemo v drugo grapo. Tudi tu se spuščamo ok. 100 m, najprei po grušču, nižje po skalah, na dnu pa nam pomagajo jeklenice. Ob jeklenicah se spet dvignemo po poraščeni gredini ok. 50 m do vrha tretje grape, skozi katero nas čaka najdaljši in najtežji spust (ok. 200 m). Večinoma nam pomagajo jeklenice, ki jih moramo ponekod kar konkretno prijeti, čez nekaj kratkih zoprnih mest pa se moramo spustiti nevarovani. Izteku grape se ob jeklenicah izognemo po levi in tako dosežemo najnižjo točko spusta (ok.1370 m) ter konec težav na tem delu poti.

Sledi vzpon po Cengle dal Bec. Široka, najprej poraščena, nato pa zagruščena gredina se vzpenja pod stenami Cime Senza Nome nad grapo potoka Lavaron. Ko že zagledamo zatrep pod Grauzario, se polica zoži in nas ob nekaj (ne zares nujnih) jeklenicah slikovito pripelje v široko, ostudno naloženo grapo. Stare markacije vodijo po njej navzgor, mi pa sledimo novejšim: nekoliko nižje na levi strani grape ujamemo rdeče pike, ki nas skozi stransko grapico pripeljejo do stika s potjo št. 444 iz vasi Grauzaria. Tu se obrnemo desno in se dvigujemo po skrotasti stezici še 200 m do Portonata, 1860 m. Z ne prehudim meliščem se moramo soočiti šele tik pod škrbino.

Če želimo na vrh Crete Grauzarie, z najvišje točke škrbine sledimo rdečim pikam. Najtežjih je 5 m na dnu (II+, na vrhu je klin), nato pa vijugamo po poličkah navzgor. Višje se obrnemo levo in ves čas v lažjem plezanju z leve dosežemo neudobni vrh.

Sestop: Do Portonata sestopimo po poti vzpona, na dnu si lahko pomagamo s spustom po vrvi. Na škrbini zavijemo na desno, severno stran po poti št. 444 proti koči Grauzaria. Pri prestopu iz glavne v stransko grapo preplezamo lažje mesto, sicer pa je steza precej spretno speljana po levi strani zagruščenega grapovja. Pod kočo zavijemo desno na pot št. 437 in se udobno spustimo do izhodišča.

Inserito in Ascensioni, Cengle dal Bec, Cime dell'Amicizia, Gipfel der Freundschaft, Vrhovi Prijateljstva, Traversate | Lascia un commento

Cima dai Gjai po poti Piero Nobile. Revija Planinske zveze Slovenije.

Planinski vestnik.  Revija za ljubitelje gora  že od leta 1895.( 116. Leto. September 2011. Št.9) .    

Autor: Mojca Stritar

Cima dai Gjai, 1916 m, po poti Piero Nobile.

Greben med Grauzario in Serniom je razgiban, neupravičeno spregledan splet vrhov in škrbin škrbin. Leta 2005 so čez vrhova Cima dai Gjai (v prostem prevodu Petelinji vrh) in Cima del Lavinale odprli alpinistično pot Piero Nobile, po kateri lahko povežemo škrbini Portonat in Nuviernulis. Pot je “alpinistična” v najžlahtnejšem smislu – pozabimo na kline, jeklenice in izklesane stopinje. Z izjemo rdečih pik, ki so zanesljivo orientacijsko vodilo pri dinamični plezalni telovadbi, je situacija precej podobna tisti, kakršno je tod našel prvopristopnik Kugy s svojimi vodniki: lepo, čvrsto plezanje, pravi užitek za vse, ki so kos drugi težavnostni stopnji!

Zahtevnost: Alpinistična pot Piero Nobile je označena, a nezavarovana plezalna smer z nekaj odseki II. težavnostne stopnje, ki zahteva izkušenega gornika in stabilno vreme. Nekaj pozornosti je treba pri iskanju njenega začetka s poti na Portonat, v nadaljevanju pa so rdeče pike dovolj pogoste. Obratna smer ni priporočljiva, saj bi nas težja mesta priakala v sestopu.

Oprema: Običajna pohodniška oprema in čelada, za manj izkušene pa tudi varovanje z vrvjo.

Višina: 1916 m

Višina izhodišča: 714 m

Višinska razlika: 1300 m

Izhodišče: Parkirišče pod kočo Grauzaria. V Moggiu Udinese ob cesti Trbiž-Videm (Udine) zapeljemo v dolino Aupa. Čez ok. 7 km na križišču s tablo proti koči Rifugio Grauzaria zavijemo levo gor pred mostom čez potok Fontanaz po nekaj strmih, ozkih serpentinah do parkirišča pred zaselkom Case Stallon del Nanghet; WGS84: 46,476339, 13,184897.

Časi:

Izhodišče-koča Grauzaria 1-1,30 ure
Koča-začetek poti Piero Nobile 1-1,30 ure
 Začetek poti-Cima dai Gjai 1 ura
 Cima dai Gjai-sedlo Forca Nuviernulis 1,30 ure
 Forca Nuviernulis-izhodišče 2 ure
 Skupaj 7-8 ure

Sezona: Kopni letni časi.

Koča: Koča Rifugio Grauzaria, 1250 m, telefon 0039 331 8598861.

Zemljevid: TABACCO 018 Alpi Carniche Orientali, Canal del Ferro, 1:25.000.

Opis: S parkirišča sledimo markacijam poti št. 437 proti koči Rifugio Grauzaria. Tik pod njo zavijemo levo na pot  št. 444 proti  škrbini Portonat in Creti Grauzarii. Kmalu za potokom na dobro označenem razcepu zavijemo desno gor proti stenam (levo gre pot št. 446 proti bivaku Feruglio). Pot, ki vodi po desni strani, je strma in precej neprijetna, vendar je čez zoprno grapovje speljana razmeroma spretno. Ko se grapa na višini ok. 1680 m obrne levo in postane ožja in bolj zagruščena, nas rdeč napis na skali opozori na začetek poti Sentiero Alpino Piero Nobile. Čez nekajmetrski skok (II) splezamo na škrbino Forcella dai Gjai, kjer se nam odpre pogled na jug v dolino Glagnò in na nadaljevanje našega grebena. Čez lahko prehodne trave sledimo rdečim pikam desno do najtežjega dela, vzpona čez precej izpostavljeno, a čvrsto steno (II) na Cimo dai Gjai. V spodnjem delu se držimo razčlenjenega, delno poraščenega kamina, višje pa nas oznake usmerijo levo v širšo, položnejšo grapo, po kateri se čez predvrh vzpnemo do glavnega vrha z vpisno knjigo in seveda širokimi razgledi. S Cime dai Gjai nas čaka globok sestop, najprej po enostavnem, zračnem grebenu, nižje pa zavijemo levo na jugozahodno pobočje in se čez trave ter kratko skalno stopnjo (I) spustimo na škrbino Forcella del Lavinale, 1772 m. Na nasprotni strani se dvignemo po poti skozi rušje pod vrh bližnje Cime del Lavinale, 1854 m, na katerega nas po želji vabijo tudi rdeče pike. Sicer pa se po obeh variantah čez razčlenjen, poraščen teren brez izrazite steze spustimo na sedlo Forca Nuviernulis, 1732 m, kjer je tehničnih težav in poti Piero Nobile zares konec.

Sestop: S sedla Nuviernulis se spustimo desno po poti št. 419 na severno stran. Držimo se desno in v rahlem vzponu dosežemo preval Foran de la Gjaline, 1560 m, s katerega gremo po enostavni poti št. 437 do koče Grauzaria in nazaj na izhodišče.

Inserito in Ascensioni, Traversate | Lascia un commento

Quadri di un convegno sul Rifugio Alpino.

Atti del convegno dell’Accademia della Montagna del Trentino. (20.05.2011).

Considerazioni sul Rifugio Alpino inteso come presidio territoriale, come elemento di conflitto tra la tradizione e l’innovazione, come struttura tecnologica in continua evoluzione, come luogo di esperienze e di rapporti. Sono presentati, quali paradigmi di questi concetti,  il Rifugio Pagarì con Aladar, il Campo Base della Valle Maira, Il Rifugio Cima Libera-Müllerhütte, il Rifugio Stavel Francesco Denza, il Rifugio Alimonte, il Rifugio Roda. E, a completamento, il Manifesto dei Rifugi. Una occasione per riflettere su di noi e sul Rifugio Grauzaria che l’anno prossimo compirà 50 anni.

 

Tradizione e innovazione nei Rifugi Alpini

Inserito in Architettura alpina, Storia | Lascia un commento

Alex Ratti, incontro con un viandante amico.

L’estate scorsa, luglio è stato straordinario per nebbie e pioggia costanti, giorni e giorni di seguito. Al rifugio passò lo stesso un nostro amico e ci raccontò che in Vualt viveva un francese in attesa del sole per riprendere il suo progetto di vagabondaggio tra le Alpi.  Quel francese arrivò al rifugio un giorno senza pioggia ma ancora senza sole, si fermò alla fontana, ci chiese informazioni sulla Casera del Mestri per verificare che fosse un buon ricovero, ci raccontò di Parigi e poi si incamminò verso il Foran da la Gjaline.

Alex Ratti_Un vagabondo nelle Dolomiti

Alex Ratti_La malia dei bivacchi

Inserito in Leggende metropolitane, Traversate, Turismo lento | Lascia un commento

Le traversate degli orsi.

ORSO_2011_Prov_Aut_di_TN

Il “Rapporto orso 2011″ completo si può leggere sul sito della Provincia Autonoma di Trento.

Inserito in Fauna, Orso e Orsi, Traversate | Lascia un commento